Prav zaradi tega smo se odločili, da bomo poleg zakonskih določb o tem kaj je kršitev materialnih določb zakona iz ZP-1 (Zakona o prekrških), zbrali tudi primere sodne prakse slovenskih sodišč, ki so objavljeni na portalu sodnapraksa.si. Ta članek naj vam bo v pomoč pri pisanju pritožb, v pomoč pa je lahko tudi tistim sodnikom, ki zavestno dopuščajo, da se takšne kršitve sploh dogajajo.
Preberite si tudi:
- Zahteva za sodno varstvo in kako jo napisati – lahko se vloži v osmih dneh od vročitve odločbe o prekršku ali plačilnega naloga in se vloži pisno pri pristojnem prekrškovnem organu.
- Pritožba zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje – mora vsebovati bistvene sestavine, ki so predpisane v Zakonu o prekrških.
- Pritožba zoper delo policistov – Je namenjena graji policijskih postopkov. Kadarkoli ste mnenja, da se policist ni obnašal lepo ali da je bil postopek izveden nekorektno jo ta pritožba pravi odgovor.
Kršitev materialnih določb zakona iz ZP-1
Kršitev materialnih določb tega zakona ali predpisa (v nadaljevanju KMDZ), ki določa prekršek, je podana, če je kršitev podana glede vprašanja:
- ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek;
- ali so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek;
- ali so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, zlasti pa ali je pregon za prekršek zastaral in ali je o zadevi že pravnomočno odločeno;
- ali je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti;
- ali je bila z odločitvijo o sankcijah ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče;
- ali so bile prekršene določbe o vštetju pridržanja ali pripora.
Kršitev materialnih določb zakona (KMDP) iz sodne prakse
VSRS Sodba IV Ips 91/2014 - kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji
Jedro: Sodišče storilcu ni izreklo zakonite sankcije za storjeni prekršek, saj bi mu za prekršek po 5. točki 5. odstavka 46. člena ZPrCP morali izreči globo 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk, in ne 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk, kot so to pomotoma in nezakonito naredili.
Zahteva za varstvo zakonitosti: Vrhovna državna tožilka v zahtevi povzema izrek pravnomočne sodbe in navaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je storilec v naselju, kjer je dovoljena hitrost 50 km/h, prekoračil dovoljeno hitrost za 32 km/h. Za prekršek po 5. točki 5. odstavka 46. člena ZPrCP je mogoče vozniku, ki prekorači dovoljeno hitrost za več kot 30 km/h do 50 km/h, izreči globo 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk. Sodišče je za ta prekršek izreklo globo 1.200,00 EUR in 18 kazenskih točk, kar presega globo in kazenske točke, določene v zakonu za vozniku očitani prekršek.
Vrhovno sodišče RS: S tem je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zaradi ugotovljene KMDZ je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu za prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP izreklo globo 1.000,00 EUR in devet kazenskih točk.
Zaradi ugotovljene kršitve materialnih določb zakona je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o sankciji spremenilo tako, da je storilcu za prekršek izreklo globo 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk.
Zaključek: Mnenje ostaja kot vedno, ali je res potrebno, da se v RS takšne napake odpravljajo žele na vrhovnem sodišču.
Vir: VSRS Sodba IV Ips 91/2014 – kršitev materialnih določb zakona – odločba o sankciji
VSRS sodba IV Ips 52/2012 - kršitev materialnih določb zakona - velja ugodnejši zakon
Jedro: Sodišče mora ob odločanju uporabiti tisti materialni predpis, ki je veljal v času storitve prekrška, razen če je kasnejši predpis za storilca milejši.
Zahteva za varstvo zakonitosti: Vrhovni državni tožilec je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1 – KMDP). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.
Vrhovno sodišče RS: Je odločilo, da se pritrdi zahtevi za varstvo zakonitosti, da presoja sodišča 2. stopnje, da določbe 5. odstavka 235. člena ZVCP-1 ni mogoče uporabiti, ker ta določba ne velja več, saj je od 01.07.2011 dalje v veljavi ZPrCP, ni pravilna. Sodišče mora ob odločanju uporabiti tisti materialni predpis, ki je veljal v času storitve prekrška, razen če je kasnejši predpis za storilca milejši. Zaradi takega stališča sodišča druge stopnje je bila storilcu glede na pritožbene navedbe njegovega zagovornika odvzeta možnost, ki jo je imel po petem odstavku 235. člena ZVCP-1, torej da mu sodišče lahko ne izreče prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic.
Zaključek: Na slovenskih sodiščih tako okrožnih, kot okrajnih je ta KMDP zelo nepoznana in je ta naša pravica zelo pogosto kršena, ker si sodniki zakone razlagajo po svoje na zelo restriktiven način (podobno razlagajo sodbe IV Ips 104/2011 in IV Ips 2/2012, obe z dne 17. 1. 2011).
Vir: VSRS sodba IV Ips 52/2012 – kršitev materialnih določb zakona – velja ugodnejši zakon
VSRS sodba IV Ips 81/2009 (IV Ips 71/2010) - kršitev materialnih določb zakona - kazenske točke v cestnem prometu
VSL Sklep EPVDp 151/2020 - zmotna uporaba materialnega prava - osebnost storilca - predkaznovanost
Jedro: Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da storilcu ni mogoče zaupati, da ne bo ponovil prekrškov, ki temelji le na dveh časovno zelo oddaljenih vožnjah pod vplivom alkohola, pri čemer tudi ni bilo upoštevano, da storilec razen tega prekrška, ki je imel za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni storil nobenega drugega prekrška in tako ni bilo upoštevano obnašanje po storjenem prekršku.
Pritožba na VSL: Proti sklepu vlaga pritožbo storilec in kot pritožbena razloga uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Po vsebini navaja, da je sodišče pri odločanju o predlogu dalo preveliko težo okoliščini, da je pritožnik v preteklosti že opravil rehabilitacijski program, saj je bilo storilcu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno že v letu 2012, medtem ko je storilec novo vozniško dovoljenje pridobil v letu 2015 in je torej 5 let vozil skladno s predpisi, zato je neutemeljen zaključek, da ta program pri pritožniku ni imel pozitivnega učinka. Zmotno uporabo materialnega prava, to je 7. odstavka 202.d člena Zakona o prekrških (ZP-1) pa uveljavlja z navedbo, da sodišče ni upoštevalo vseh zahtevanih okoliščin za presojo in tako ni upoštevalo okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen (enkratni dogodek ob rojstvu otroka), prav tako ni upoštevalo osebnosti storilca (obžalovanje, starost, urejen življenjski slog – zaposlitev), temveč je dalo pretirano težo okoliščinam iz preteklosti, ki niso vplivale na sam prekršek.
Višje sodišče v Ljubljani: Višje sodišče se zato ne strinja z razlogi, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in ocenjuje, da je nepravilen zaključek, da pritožniku ni mogoče zaupati, da ne bo ponovil prekrškov oziroma da rehabilitacijski program ne bi nanj dovolj pozitivno vplival, ki temelji le na dveh časovno zelo oddaljenih (8 let) vožnjah pod vplivom alkohola in napačni oceni storilčeve osebnosti, zato je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo iz 7. odstavka 202.d člena ZP-1.
Vir: VSL Sklep EPVDp 151/2020 – zmotna uporaba materialnega prava – osebnost storilca – predkaznovanost
